“Nekoč sta šla oče in sin skozi vas. Sin je jahal na oslu, oče pa je zraven hodil. In našlo se jih je nekaj, ki so pripomnili: “Glej ta dva! Sin jaha, oče pa mora hoditi!” Pot sta nadaljevala in oče je rekel sinu: “Zamenjajva se, jaz bom jahal, ti pa hodi.” In tako sta šla skozi drugo vas. In spet se jih je našlo nekaj, ki so pripomnili: “Glej ta dva! Oče jaha, sin pa mora pešačiti!” Pot sta nadaljevala in oče je rekel sinu: “Oba zajahajva osla.” In tako sta šla skozi tretjo vas. In spet se jih je našlo nekaj, ki so pripomnili: “Glej ta dva! Oba jahata ubogega oslička!“ Pot sta nadaljevala in oče je rekel sinu: “Oba bova hodila poleg najinega osla.” In tako sta šla skozi četrto vas. In spet se jih je našlo nekaj, ki so pripomnili: “Glej ta dva! Oče in sin pešačita, osel pa hodi prazen!”
Ko sta prišla iz vasi, je oče rekel sinu: “Dragi sin, karkoli sva naredila, vedno se je našel nekdo, ki mu nekaj ni bilo prav. “
V življenju je vedno tako, da se najdejo ljudje, ki imajo pripombe … Vendar še nikoli niso postavili spomenika kritiko, zato je potrebno slediti srcu in biti miren.
Sama (Neja) sem se odločila, da sledim svojemu poslanstvu. Tudi tebi dragi bralec/bralka želim, da se ti izpolni, kar želi tvoje srce.
Vse, kar boste v knjižici Transformacija Orla prebrali, ima več pomenov. In prav je tako, saj je za vsakogar pomembno, da gre skozi svojo lastno izkušnjo.
»Dedek in vnuk sta sedela ob svoji hišici mimo katere je vodila pot v mesto.
Mimo se je pripeljal avto in se ustavil. Možakar iz avta je povprašal za pot do mesta in kakšni so tamkajšnji prebivalci. Dejal je, da se seli v drugo mesto, ker so bili ljudje tam, kjer je prebival do sedaj, precej pokvarjeni. Dedek mu je rekel: »Tudi v tem mestu so ljudje pokvarjeni.«
Mimo se je spet pripeljal drugi avto. Možakar iz avta je povprašal za pot v mesto in kakšni tamkajšnji ljudje. Rekel je, da se seli v drugo mesto in si želi, da bi bili v novem mestu ljudje prav tako dobri, kot so bili v prejšnjem. Dedek mu je rekel: »Tudi v tem mestu so ljudje dobri.«
Ko se je avto odpeljal, je vnuk presenečeno gledal dedka: »Zakaj si vsakemu drugače odgovoril?«
Dedek pa se je nasmehnil in dejal: »Ljudje so samo naše ogledalo. Kakršni smo znotraj, tako vidimo svet okoli sebe. Pekel ali nebesa nosimo s seboj.«
Tudi to knjižico boste brali iz perspektive svojega notranjega sveta. In prav je tako, saj vsak sam zase najbolje ve, kaj je dobro. Učimo se skozi izkušnje. Zato vam želim čudovito popotovanje in izpolnjujočo izkušnjo življenja.
