Odkrivanje sebe in globoka ozdravitev raka
Moja mama je bila najboljša mama, ki mi je omogočila mojo rast. Hvaležna sem ji za vse, kar mi je dala. Čeprav je že umrla, jo čutim, kako me podpira in »navija zame«. Zelo jo imam rada.
Hvaležna
Rak – opisan kot ena najbolj zahrbtnih bolezni, kar jih na tem planetu obstaja. Ne veš od kod pride, kar neke čudne celice začnejo rast v telesu, te celice proizvajajo same po sebi preko 60 različnih strupov, ki se širijo po telesu in telo se posledično začne obnašati čudno…
Potem greš pa k uradni medicini in oni te »nafilajo« še z dodatnimi strupi. Jaz pravim. Še dobro, da kdo preživi.
Ampak začetek zgodbe je čisto drugje…
Noben farmacevtski produkt ne more spremeniti občutkov, čustev, misli, energije…
Zato sem big farma brother pristop odklonila… in si rekla: »Gremo mi po svoje«.
Seveda sem za ozdravitev dobro čistila telo, da sem spravila ven strupe uradnih intervencij »preprečevanja« bolezni (temu so podvrženi že dojenčki) in strupe, ki jih proizvajajo rakave celice. Naštelala sem svoj DNK in ga nadgradila. Več o fizičnem čiščenju telesa pišem v moji e-knjigi Transformacija orla.
Poglobljeno pa sem se lotila tudi mojega pogleda na svet, čustev, občutkov in energij.
Moja mama je bila najboljša mama, ki mi je omogočila mojo rast.
Odnosi z mamo
Ko sem se zavedla, da ni vse OK
Na odnosu z mojo mamo sem začela delati že pri rosnih 18letih, ko sem se zavedla, da ni vse OK.
Ko sva se o tem pogovarjali z mojo psihologinjo Taiso Cerkvenik, je povedala, da za dojenčka zloraba ne pomeni samo poželjivo dotikanje, temveč tudi odsotnost prisotnosti starša. Včasih (še danes) slišim, ko kdo reče: »Pusti ga, naj se dere, bo že nehal«. In jaz sem bila med temi doječki. Ure in ure sem prejokala v samoti, dokler nisem utihnila… Zaklenila sem se v globokem prepričanju, da nisem dovolj dobra. Zaklenila sem vse, se umikala, nisem želela stika z ljudmi. Zaklenila sem sebe, da ti ne boš spoznal-a, kako slaba sem, da ne boš spoznal-a, da je z menoj vse narobe in da nisem vredna ljubezni. A istočasno sem hrepenela po bližini, po dotiku in ljubezni.
To je bil pravi pekel v meni. In ni in ni se nehal! Včasih moja mama ni govorila z menoj tudi več tednov… še dobro, se spomnim, kako se je oče drl na mene, ko se je urezal: »zaradi tebe sem se urezal, lej kaj si naredila!«
Pekel! Da sem nekako »zdržala« sem si dala »anestezijo« – nič več ne čutiš. Velikokrat sem »pobegnila« v duhovni svet, odrezana od zemeljskega sveta.
Jaz sem bila na ful (popolni) anesteziji.
Kaj misliš katero čustvo in katere misli so bile najmočnejše, da sem se “morala” držati v anesteziji?
Nisem hotela živeti, tako sem trpela. Ko sem enkrat povedala moji mami, je ona v besu ruvala iz moje glave lase. Sem ji hvaležna tudi za to dejanje, saj bi sicer zihr naredila samomor, tako pa sem bila preveč prestrašena.
Si lahko misliš, da sem zaradi tega privlačila samo take ljudi, ki so na koncu res rekli, da sem »slaba«, da je »z menoj vse narobe«. Uf… to je bila sol na rano. In sem se zaprla še bolj.
Zdaj mi postaja fucking vseeno, kaj si misliš!
Ampak pazi to… niti moja mama, niti moj oče sploh nista bila vzrok. Bila sta fantastična igralca v veliki igri… igro sta odigrala tako odlično, da jima dam kapo dol!
𝑛𝑖𝑠𝑜 𝑠𝑡𝑎𝑟𝑠̌𝑖!
Ne se čuditi, da se ti ponavljajo iste stvari, če maš vedno iste misli in čustva!
Seks ni možen v anesteziji
Žalost se je naselila v vse pore
Nadaljujem mojo zgodbo, razmišljanje in tolmačenje dogodkov, ki so se mi dogajali.
Vsakemu je logično, da seks ni možen v splošni anesteziji. Lahko si misliš, kaj se mi je dogajalo… saj sem bila dolgo časa v popolni anesteziji.
Kot otrok sem rada raziskovala sebe. V vrtcu sem imela veliko »fantov«. Najbolj všeč pa mi je bil Gregor. Ah… nimam nobene njegove fotke…
Potem je počasi začela prihajati puberteta. Raziskovanje sebe se je nadaljevalo… dokler … po enem takšnem raziskovanju sem dobila menstruacijo… bila sem krščansko vzgojena… »menstruacija je kazen za razuzdanost!« »menstruacija je nekaj slabega« »takrat je ženska nečista« Z raziskovanjem sebe sem zaključila. »Ženska je umazana.« Nisem hotela biti ženska. »Ženska je narejena iz moškega rebra in mu podrejena.« Skrivala sem vse, kar je bilo vezano na ženskost. »Slaba sem.« Želela sem si biti brez prsi. »Ženska je izvor greha.« Dala sem si anestezijo! Odrezala sem se od popka navzdol. »Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme.«
Jaz se sploh ne čudim, zakaj je prisotne tolk frigidnosti ali prepotentnosti… (bom pisala v prihajajočih delih o koreninah)
Si prebral-a misli, ki sem jih imela v glavi že ko sem prihajala v najstništvo. Ja… izbrali so tako prefinjene načine, da jim ni bilo treba stopiti na oder… jaz sem se poniževala kar sama! Obtoževala sem se kar sama in uničevala sama sebe.
Še kost se imenuje “sramna kost”… in “sramne dlake” vsega se moramo sramovati… to je zasidrano globoko!
Kaj misliš, kaj je bilo potem v postelji?
No… v začetku s prvim bi nekako še uspela priti skozi to močvaro… pa je bil on prav tako v popolni anesteziji, odrezan od sebe.
Kako se to kaže pri moškem – nesposobnost za čutenje (pomeni odrezanost od popka navzdol), pomanjkanje nežnosti (nespoštovanje svoje ženske plati v sebi), hitro opravljen akt, da ti »pride« (živalski nagon po razmnoževanju), ko se mi zahoče samo vzamem ne glede na to a ona hoče ali ne (sem vreden več), brenčanje iz cveta na cvet (bojim se globine), itd. Potem se pa čudimo, zakaj toliko bolezni na prostati!
Moj prvi tip… Hitro je »opravil«, potem pa zaspal… jaz sem ostala izpraznjena, nepotešena… in vrnili so se vsi občutki »saj več nisi vredna, ker si slaba« Tako sem si te dogodke prevajala. Odrezala sem se ponovno.
Potem je seks postal le še rutina. Lahko bi zraven brala časopis, tako sem si zamišljala. »Potrpela sem tistih 5 minut« in je bilo mimo.
Lej… kaj vse se je dogajalo zaradi lastnega občutka nevrednosti in anestezije, ki sem si jo dala, da nisem čutila »pekla«.
Pa ne samo to… ta tip me je še pretepal… tako zelo, da sem večkrat imela modrice po telesu. A zakaj sem to dovoljevala? Kaj misliš? Kar naprej sem ponavljala isti vzorec nevrednosti… podzavestno seveda… kot stara lajna…
Hvala Bogu mi je bilo kmalu jasno, da je to vse skupaj en bul šit! Začela sem meditirat in naletela na tantro jogo.
Rabila sem kar nekaj časa (beri let), da sem povezala moje dele telesa in končno začutila prvi orgazem! Sama s seboj! da se razumemo, … na drugi strani sem še vedno imela le moške v popolni anesteziji.
A ko sem vedela, kaj mi ustreza in kaj je tisto, kar mi prinese telesni užitek, kako sebi nakloniti nežnost, je prišel tudi moški, ki je bil zaveden, kako se povezati z žensko. A mi ni bil »usojen«… imela sem premajhne joške! In spet sem se zaprla…
Hrčkovo kolo, lajna, pokvarjena gramofonska plošča, ki preskakuje…
Tista plat »nevrednost, poniževanje sebe in pomanjkanje ljubezni« so spet prevzeli glavno vlogo v mojem življenju. Ponoven pekel… spet stara lajna… Hrepenenje po ljubezni, nežnosti, bližini in istočasno porivanje vseh ljudi proč, ker je vse boleče in nevarno… ker se je vse ponavljalo »sem imela dokaze«
Ne se čudit, da se ti ponavljajo iste stvari, če maš skoz iste misli in čustva!
To je tako… vsak ima v sebi 2 dela uma: misleca in dokazovalca.
Mislec lahko misli karkoli… moj je recimo mislil: nisi vredna, si druga kasta, ker si ženska, si grda, nič ne znaš, si slaba, mislil o zamerah, jezi, žalosti… dokazovalec ma pa precej bolj enostavno nalogo: dokaže vse, kar mislec misli. Evo pa je krog sklenjen. In dokazovalec vedno dokaže, da ima mislec prav!
No in tako se hrčkovo kolo vrti… dokler ne izstopiš iz njega… Ali z drugimi besedami… iz anestezije prideš, ko se zaveš podzavestnih vzorcev in z odločitvijo obrneš krmilo v drugo smer… Ni dovolj da veš, potrebno je delovanje. Obrni krmilo!
Jst sem krmilo obrnila… spucala telo strupov, postavila kompas in naravnala krmilo v drugo smer…
Ena najljubša beseda je postala “fakof” 😂🤣
Nisem še tam, da namignem rešitve… beri naprej…
Ko si enkrat pod anestezijo, se to pozna na celem telesu.
Lepota je v očeh opazovalca
To kar imaš v sebi, vidiš tudi v drugih
Anestezija moje življenjske energije – seksualne energije se je zarila v vse pore mojega življenja. Ko si enkrat pod anestezijo, se to pozna na celem telesu.
Kakat nisem šla tudi po 10 dni. Ja prav si prebral-a! Včasih je bilo tudi 10 dni. Ko sem šla potem kakat, to ni bil posušen kakec, ne… čisto normalna, pač daljša klobasa… trebuh pa pred tem napet kot v 6. mesecu nosečnosti.
Kaj misliš zakaj nisem šla kakat toliko časa?
Zdravnica je rekla, da je normalno, da greš kakat na 2-3 dni. Ma ne me jeb…
Se pravi normalno je, da se valjam dreku 2-3 dni, preden ga sperem. A se teb zdi to normalno? No saj je vseeno ali ti je ali ne. Meni ni normalno. Npr. z rokami primeš kako umazano stvar, pa si greš potem roke umit. Ja to je normalno. Ne pustiš 2-3 dni umazane roke ane… Drek v telesu met 2-3 dni je pa normalno.
No ampak zakaj je drek ostajal v meni…
Mojo zgodbo zdaj že poznaš… (beri prejšnje objave)
Počutila sem se nevredno, krivo, nečisto, ne dovolj dobro, … nisem dobila ljubezni, nežnosti, bližine… no itak sem vse zaradi svojih občutkov tudi »odganjala«. Kot da bi mi na čelu pisalo »ni vredna nič«. Zato sem v življenju zadrževala vse, prav vse kar mi je bilo domače in blizu: slabe intimne odnose (prenašala ljudi, ki so me izkoriščali) in slabe poslovne odnose (prenašala ljudi, ki so bili jezni in so neprestano iskali krivca in očitke, ljudi, ki so pobrali denar in me potem še nadirali). Tega sem bila navajena, bilo mi je domače. Tako sem tudi zadrževala blato – nisem hotela spustiti. Bala sem se spustiti ljudi, blato, stare misli, ker vendarle neko »bližino« sem le imela, četudi slabo. To mi je bilo domače. Strah me je bilo zapustiti »domač teren«, četudi je bil slab. Poznala sem ga!
Tu želim biti iskrena… še danes moram precej paziti, da kar ni več OK v meni, vsak dan spravim ven.
Večina ljudi ostaja v slabih odnosih, v slabih službah, v slabih mislih, v slabih bivanjskih razmerah, v slabi državi, s slabimi politiki… zato ker smo navajeni! Faking navajeni… in potem marsikdo reče »ne da se mi ukvarjat s tem«, to je samo strah, prekrit, da ne bo spremembe, da ne gremo ven iz svoje cone poznanega,… še ko se odločiš spremembo naredit… se strah samo še malo poveča… ja zgubit staro, česar smo navajeni, čeprav je slabo, ker ne veš kaj boš dobil, strah te je…
Pri meni, hvala Bogu, strah odhaja. Strah pred zapuščenostjo, strah pred osamljenostjo, strah pred izločenostjo… Zamenjuje ga notranji mir, hvaležnost, ljubezen, sočutje…
Ker danes… mi je fucking vseeno, kaj si misliš! Ker sem iz svojega procesa spoznala, da vse kar mi vržeš v obraz, si ti sam-a. Zato se nimam česa bati. Vem kdo sem. Pa tudi fucking vseeno mi je, kako si interpretiraš, kar pišem… ena mi je pred kratkim rekla, da sem jaz rekla, da mora postavit svojo vrednost, to pa je naredila tako, da je mene obtoževala… ponosna sem nase, da sem toliko napredovala in povedala: »to ni moje… jaz vem kdo sem in učim notranjega miru.«
A si že slišal-a: Lepota je v očeh opazovalca.
Kaj to pomeni? Če mi ti rečeš: »Neja ti iščeš krivca«, se to ne dogaja meni, temveč tebi. In če mi ti rečeš: »Neja ti si tako modra«, se prav tako dogaja tebi. Ti imaš to v sebi in to lahko vidiš v drugem.
Zato nočem obtoževati moje starše, da mi niso dali tega ali onega. Temveč gojim hvaležnost, da so mi dali priložnost izkusiti življenje in mi dali točno takšno popotnico, kot sem jo potrebovala za svojo osebno in duhovno rast. Tudi osebi, ki me je obtoževala, sem hvaležna, ker sem spoznala, koliko notranjega miru že premorem in kako resnično sem že vredna sebi.
Ko sebe napolniš z življenjsko energijo, se vitaliziraš in obudiš povezavo s svojim izvorom se topijo stare zamere, globoka žalost, občutek nemoči, jeza, zlorabe in toplina moje duše objema in napolnjuje moje telo, mojega notranjega otroka.
V nadaljevanju bom šla še nazaj v korenine… v strup, ki sem ga popila…
V svojem življenju sem uspešna. Ampak zame zdravje ni bilo nikoli samoumevno.
Transformacija vloge žrtve
Priložnost zaživeti veselo življenje
Mesec oktober – mesec ozaveščanja o raku
No… po vsem tem, kar se mi je dogajalo, lahko povežeš, da je bil rak kar logična posledica. Misli, čustev in energij se s kemijo ne da pozdravit.
ZATO sem šla raziskat… Šla sem naprej…oz. nazaj
Ta čustva in misli… ne izhajajo iz tega življenja!
Če »kriviš« za to kar se ti je dogajajo v otroštvu, svoje starše, te to ne bo peljalo nikamor. Ker vse kar se ti je dogajalo, je bilo samo za tvojo rast.
Problem nastane samo, če se zataknemo v čustva, misli in energije, ki so bile prisotne v otroštvu.
Rak = metabolna bolezen
To pomeni, da človek ne presnavlja pravilno hrane, čustev, misli, energij. Prav čisto vseeno je, kaj ne presnavlja dobro. Rakave celice so proizvod nezdravih energij, ki tečejo skozi nas v obliki hrane, čustev, misli ali pa naših zapisov iz duhovnega nivoja.
No… to kar sem napisala velja za vsako bolezen… Ampak rak je ena izmed bolj strašljivih. Pride potiho, nič ne veš, ne slutiš (če nisi zverziran v čutenju) in se zelo hitro razširi…
VENDAR! Vsak, ki zboli za rakom ima v sebi že zdravilo. Saj se nekaj ne pojavi, če za to stanje ne obstaja že rešitev. Tako sem šla nazaj…
Odkrila sem kolikokrat sem se v preteklih življenjih ujela v vlogo žrtve in jo preigravala na več načinov: bila sem nezaželen otrok, skurili so me na grmadi, bila sem »vplivni« član skrajne krščanske sekte Opus dei, kjer smo se vsako soboto pretepali »za grehe« (ah… ne samo za svoje, tudi za »grešnost« sveta) – ja pretepali do krvi, bila sem posiljena, bila sem hlapec, ki so ga pretepali, bila sem tisti, ki je »kriv za vse«…
Uf dodobra sem se naučila igrati vlogo žrtve. V »veliki igri življenja« so me radi »najeli« za to vlogo, ker sem jo tako dobro znala igrati, da sem se tudi v tem življenju pretepala – kar sama sebe, če me niso starši. Oziroma sem se kar sama javljala za take »preproste« vloge žrtve. Ker to sem dobro obvladala. “Na čelu sem imela nek “neviden napis” izkoristi me. Res zanimivo, kako so drugi to zaznavali, čeprav napis ni bil viden. Samo, saj veš… če ješ samo torte… se enkrat preobješ in hočeš še kaj drugega, ane
Prišel je čas, ko sem spoznala, da želim igrati drugo vlogo. Vlogo srečne, zadovoljne in zdrave ženske, ki je uspešna in se dobro počuti.
Tako je prišel rak, da transformira vlogo žrtve in imam priložnost zaživeti drugačno življenje. Izjemno sem srečna, počaščena in hvaležna za raka, ki mi je omogočil transformacijo. Odločila sem se, da je te igre dovolj, da sem se že dovolj naučila iz te vloge in da je čas, da uživam v svobodi.
Torej!!!
Rak je rešitev! Ko spoznaš, da prihaja zato, da ti pomaga prekiniti “ponošena” čustva, “zguljene” misli, “stoječe” energije”
Odpustila sem vse in vsem
Hvaležnost je prvi korak na poti odpiranja srca
Ni dosti za govorit… Vse kar je potrebno storiti, da se osvobodimo je, da spoznamo, da smo bitja luči, da smo čista ljubezen. Odpustila sem vsem in sebi, za seboj pustila stare zgodbe in začela pisati novo knjigo.
Na poti sem srečala mnogo izjemnih ljudi. Najprej se želim zahvaliti moji prvi učiteljici Dušici Jenkole, ki me je vpeljevala v skrivnosti zavedanja sebe. Istočasno sem začela meditirat, da sem se začela umirjat s pomočjo rebirthinga in joge.
Vsak teden eno leto sem hodila na individualni tretma rebirthinga in zjutraj sama izvajala dihalne vaje. Tantro jogo sem se učila pri swamiji Anmbikanandi (Poloni Sepe), ki je že pokojna. Om Kara Krijo jogo sem se 8 let učila s swamijem Anandakipo (prvim nosilcem OM Kara Krije Joge na svetu). S pomočjo teh tehnik sem vstopala v področja moje podzavesti, ki mi prej niso bile znane.
Da sem se naučila obvladovati energijske tokove (Uporabna kineziologija, Kitajska Tradicionalna Medicina, Ayurveda) so zaslužne moji učitelji Vedrana Nucak, Do-Ri Rydl, Sandy Gannon, Hazel Miller, Matthew Thie, Milan Vidmar, Franklyn Sills, dr. Ramkumar, dr. Harikrishnan. S pomočjo teh znanj sem obudila vedenje o energijah in predvsem to, da smo energijska bitja.
Znanje iz psiholoških tem sem pridobivala pri Nadi Mulej, Bert Feustel, Robertu Diltsu, Rowland Antoney Barkley, Staša Kušar, Taisa Cerkvenik. Odprlo mi je pogled v miselne procese in razumevanje povezave razmišljanja in dogajanja v življenju.
Šamansko znanje Rowlanda Barkleya in Andreja Nasimenta me je podprlo v zavedanju o izvoru. Srčno se zahvaljujem Irena Brglez za ljubezen, podporo in spodbudo.
Hvaležnost je prvi korak na poti in odpira srce.
Hvaležnost za vse, kar se je zgodilo.
Delček teh znanj in izkušenj sem strnila tudi v program
Postani Mojster Zdravja
.